V medijih večkrat zasledimo novico, da je pes poškodoval človeka, zelo pogosto otroka. Lahko bi rekel, da mesečno zasledimo tragično novico, kot je ta: Pes do smrti pogrizel triletnega otroka.

Dogodek je dejansko tragičen. Umrl je nič kriv otrok, uničeno je življenje vpletenih. Ne bom razpravljal o usodi psa, ki je verjetno vsem jasna. Krivda? Ne vemo, kdo je kriv, zagotovo pa vem, da nista kriva ne otrok ne pes. Kriv je nekdo drugi, ki ni poskrbel za varnost. To bo sicer pokazala preiskava.

Ta dogodek me je spodbudil, da bi pisal o tem. Zato sem se odločil, da z vami podelim zgornji posnetek, ki ga je na spletu našla italijanska kinologinja Valeria Rossi. Posnetek je za nekatere morda prisrčen; za kinologe, ki razumemo pasje vedenje pa je grozljiv.

Nisem zasledil, da bi lastnikom rottweilerja v posnetku uspelo psa pripeljati do zločina, najbrž niti ni ugriznil otroka – za zdaj. Ampak, če bi se ali šele bo to zgodilo, kdo bo kriv? Otrok je nedolžen, prav tako tudi pes. Vso odgovornost zaradi svojega ravnanja nosita starša in s tem tudi krivdo v primeru »nesreče«. Sam imam o njiju zelo jasno mnenje, ki ga tukaj ne bi opisal, zelo omiljeno lahko rečem le, da sta „bedaka“. In pravi čudež je, da se otroku ni nič zgodilo.

Psi v največji meri komunicirajo s telesno govorico. Kadar jim kaj ne ustreza, to jasno nakažejo z miritvenimi in svarilnimi signali, še preden tudi fizično ukrepajo. Ti signali so opazni tudi na posnetku in jih težko spregledajo celo nepoznavalci. Večina je opisana že v besedilu, ki spremlja posnetek.

Najpogostejši miritveni signal, ko pes sporoča, da je v stresu, je oblizovanje nosu. In v tem posnetku ta pes ničkolikokrat pove, da mu se ne počuti prijetno. V določenem trenutku je tudi pogledal otroka v oči, kar v pasji govorici pomeni svarilo, in povem vam, da me je kar spreletelo, ko sem to videl.

Zaradi takih ravnanj beremo novice, kako je pes iz neznanega razloga otroku iznakazil obraz, nato pa so lastniki presenečeni, ker je pes pobesnel. Obupani jočejo in pravijo, da ne morejo razumeti, zakaj se je to zgodilo, ker tega pes ni še nikoli storil. Sam težje razumem, kako lahko pes vse to zdrži toliko časa, ne da bi se odzval!

Otrok ne bi smel biti nikoli sam s psom

Psi niso igračke

Ni napačno še stotič ponoviti: psi niso igračke! Psi se ne kupujejo zaradi zabave otrok. Tudi najbolj prijazen pes, kot je nedvomno rottweiler na posnetku, ima neko mejo, preko katere ne prenese več maltretiranja. In ko nekdo prestopi to mejo, se lahko zgodi karkoli. Še posebej, ko je pes velik in žrtev majhna. Pa ne zato, ker bi bili veliki psi zlobni, ampak preprosto zato, ker imajo veliki psi velik gobec in močne zobe. Kot v pravljici o rdeči kapici.

In ko se zgodi tragedija, pride lovec v obliki veterinarja, ki usmrti ubogega nedolžnega psa. Žal iz njegovega trebuha ne more vzeti nepoškodovanega otroka kot v pravljici.

Zaradi neumnih staršev ostanejo otroku posledice za vse življenje, če preživi. Poleg fizičnih poškodb zagotovo tudi psihične, ki ga spremljajo za vedno.

Po takih dogodkih se mediji vedno razpišejo o pobesnelem psu. Modrujejo o nevarnih pasmah, o ukrepih, ki bi jih morali sprejeti za nevarne pasme in še druge neumnosti. Ampak resnica je vedno ta, da so ljudje neprevidni, predvsem pa niso poučeni o tem, kako psi razmišljajo.

Imeti psa rad ne pomeni, da ga 10 krat na dan poljubimo

Ljudje pogosto poskušajo počlovečiti pse. Ne obravnavajo jih kot pse in jim ne namenijo pravilne vzgoje. Imeti psa rad, ne pomeni to, da ga 10 krat na dan poljubimo, ali mu dovolimo vse ter mu neprestano strežemo.

Če imamo psa radi, se bomo poučili vsaj o osnovnem: kako deluje krdelo in kako psi komunicirajo. Če imamo psa radi, mu bomo omogočili, da ostane pes in da izživi svoje nagone.

Zavedati se moramo, da je pes zver. Sicer udomačena, ampak razmišlja še vedno kot zver. Pes ne pozna človeške govorice. Dobro pa obvlada govorico telesa, ker se na tak način sporazumevajo psi po celem svetu. Pri tem uporabljajo tako imenovane miritvene in svarilne signale.

Miritvene signale uporabijo, ko so v stresu, ko jim je neprijetno, ko nikomur nič nočejo, ko jim kdo grozi in bi se želeli izogniti konfliktu … Po drugi strani pa uporabijo svarilne signale, s katerimi nasprotniku sporočajo, naj preneha z nadlegovanjem, ali naj se umakne, sicer bodo napadli.

Če bi vedeli, kaj nam pes sporoča, ko si na primer oblizuje nos ali ko morda strmi v otrokove oči, bi znali takoj pravilno odreagirati in bi se izognili mnogim tragedijam. Predvsem pa bi vedeli, kdaj je našemu psu neprijetno oz. je v stresu.

Vsi lastniki psov bi morali poznati ta osnovna pravila, da ne omenjam lastnikov posameznih pasem. V vsaki pasji šoli vas bodo o teh stvareh poučili, literaturo pa si lahko seveda vsak sam najde tudi na spletu. Najpomembnejše je, da se lastniki psov zavedajo pomembnosti komuniciranja s psom in prepoznajo ter upoštevajo počutje svojega psa. To je pogoj za dober odnos med psom in lastnikom ter preostalo okolico.

Namesto zaključka

Starši morajo poskrbeti, da se bo otrok pravilno obnašal do psa, ga ne bo maltretiral in mu povzročal bolečin. Predvsem pa majhnih otrok nikoli ne puščajte samih s psom. Ko se pes odloči, da bo nekoga discipliniral, tega ne zna početi drugače kot z zobmi.

Poskrbimo, da bodo prijazni psi taki tudi ostali.

 Otroka naučimo spoštljivega ravnanja z živalmi

 

Avtor kolumne je Roman Starman, inštruktor Pasje šole Burja